Nikoli ne obiščite tašče, ki je kritično bolna, svaka, ki umira na vzmetnici, žensko, ki so jo dvignili, neumnega.

Nikoli ne obiščite tašče, ki je kritično bolna, svaka, ki umira na vzmetnici, ženska, ki jo je dvignila, neumno me je imela z moževo vasjo dve osebi, dve družinski okoliščini nista tako dobri, šla sva zgodaj v službo, dve osebi sta šli drugje, še posebej cenili čustva drug drugega, postopoma so bili postavljeni predmeti, novoletni dan pa sva šla domov po poroki. Zaradi domačega kraja lahko zaslužijo nekaj denarja, ampak le toliko, da prehranijo svoje družine. Z možem sva se pogovarjala, da bi, ko sva mlada ali pa greva v službo, po nekaj letih, ko se rodijo otroci, morala iti domov in spremljati starše in otroke. V tretjem letu dela je tašča zbolela, z možem sva se odločila, da greva skupaj domov, da lahko pustiva otroke, da že odraščajo z nama, in da lahko izkazujeva hčerinsko pobožnost. Ta bolna tašča je že leta v izpadih, padci, skoraj vsako leto gre v bolnišnico za deset dni ali pol meseca, vsaj trikrat na leto, vedno se za naju z možem izmenjujeta le dve osebi. In dva brata njenega moža, večna delaš zunaj, tašča vsakič v bolnišnici ne zasluži niti centa. In še en brat, neposredno povej, da je zaposlen, da se razhaja, njena tašča ni odgovorna zanjo, ne glej je. Ampak moj mož je vedno govoril, da je slabost blagoslov, in da je skrb za starše nekaj, kar je dolžnost, da se ne prepira preveč z dvema starejšima bratoma, mama je v bolnišnici, bolnišnica ima obvestilo o neozdravljivo bolni. Dve besedi, svak še vedno nikoli ne pride na obisk v bolnišnico, njena tašča je rekla razočarano nad možem, hoče domov, ne more umreti zunaj, to je običaj v vasi, starec mora v družini zapreti oči, zato sem, medtem ko je njena tašča umirala, pohitel nazaj domov, ni bilo več kot pol ure, tašče ni bilo več. Preden se je sprehodila z možem, je pokazala na leseno škatlo ob postelji, za možem in jaz sva se morala ukvarjati z njeno taščo, toda tudi v tem času sta bila moževa brata le na dan groba, nato pa sta šla vsak po svoje in brata sta rekla, da vesta, da tašča vedno zboli, tudi oni nimata denarja, ne moreta. Toda tašča pogrebne obrede denarja, če nimajo kapitala, prav tako kažejo nanje, bila sem tako jezna, da je njena tašča v zadnjih nekaj letih zbolela, ni jim bilo treba skrbeti za zdravniško pomoč, še nikoli ni bila sproščena, zdaj je mrtva, še vedno razmišlja o denarju, ne bi dala niti centa. To samo poglejte, prvotna dva starejša brata gledata, kako je njena tašča le navaden starec. Brez pologa je pogosto bolan, ali je na koncu mož ali pogrebni obredi denarja za mojim hrbtom dobil dva starejša brata, vem, da je prepir z možem nesmiseln. Ko sva z možem končala z zapuščino njene tašče, sem ob pogledu na vzmetnico na postelji v sobi spomnila, da je njena tašča, ki je umrla, tapkala po vzmetnici. Neumno življenje, potem ko sva z možem vzela preprogo, pritisk na posteljo za petdeset tisoč dolarjev, mislim, da je to morda življenjski prihranek tašče, ona je, kako prihraniti toliko, ah, mož vzame ta zložljivi denar, tako zelo ljubi, končno strašno. (Slike so z interneta, nimajo nobene zveze, od avtorja izvirnega besedila, prosim, ne ponatisnite plagiatorstva)